Aklimatizacija - prilagoditve v daljšem časovnem obdobju

 Peak Lenin , T3 na višini 6100 m (foto: Iztok Cukjati)

Za popolno aklimatizacijo je potrebno več dni ali celo tednov. Predvidoma je daljša aklimatizacija potrebna za vzpon na višje vrhove, tako je predlagano aklimatizacijsko obdobje za popolno adaptacijo dolgo približno 10 dni za vsakih 1000 metrov vertikalnega vzpona (Zubieta-Calleja, 2007), nad višino 5500 - 6000 m sicer dolgotrajno bivanje ni mogoče (West, 2002).

a) Srce in ožilje
Frekvenca srca (FS) se v mirovanju zniža proti vrednostim v normoksiji. Podobno se z aklimatizacijo znižuje FS pri enaki submaksimalni obremenitvi v primerjavi s FS ob akutni izpostavljenosti. Največja frekvenca srca (FSmax) se lahko zniža. Znižan je lahko tudi volumen krvne plazme, poveča pa se lahko hematokrit (policitemija) in masa rdečih krvnih telesc (eritrociti) (Wehrlin et al., 2006). Slednje je posledica povečanega delovanja hormona eritropoetina, ki deluje stimulativno na proces eritropoeze – tvorjenje novih eritrocitov. Obstajajo zelo velike individualne razlike v intenzivnosti eritropoeze (Neya et al., 2007; Wehrlin et al., 2006). Po daljšem bivanju na povečani nadmorski višini je še vedno prisotna pljučna vazokonstrikcija, lahko se pojavi hipertrofija desnega ventrikla. Izboljša se saturacija krvi tako v mirovanju kot med obremenitvijo (Richalet et al., 1992).

b) Pljučna ventilacija
Zvišana pljučna ventilacija se po obdobju aklimatizacije znižuje proti vrednostim v normoksiji (Sharma & Brown, 2007). Respiratorna alkaloza se kompenzira s povečanim izločanjem bikarbonata v ledvicah, stanje dodatno izboljšuje acetazolamid. + (Bhaumik et al., 2003).  Po dalj časa trajajočem bivanju na veliki nadmorski legi se lahko pojavi povečan ventilatorni odziv na hipoksijo (Leaf & Goldfarb, 2007; Steinacker et al., 1996), kar je verjetno posledica sprememb v občutljivosti kemoreceptorjev (Steinacker et al., 1996).

c) Presnova
Pri naporu enake submaksimalne intenzivnosti se po obdobju aklimatizacije proizvaja manj laktata. Velikost VO2max  ostaja na višini vseskozi znižana, se pa lahko zvišuje proti vrednosti VO2max na nadmorski višini 0 m, vendar te vrednosti praviloma nikoli ne doseže (Wilmore & Costill, 1994, ). VO2max lahko ostane po daljšem bivanju v zmerni hipoksiji tudi nespremenjena (Neya et al., 2007). Izboljša se lahko zmogljivost pri dolgotrajni vzdržljivosti v primerjavi z akutno izpostavljenostjo.
Daljše bivanje (več tednov) na veliki nadmorski višni lahko zmanjša prečni presek tako hitrih, kot počasnih mišičnih vlaken, zniža se lahko koncentracija nekaterih encimov (sukcinska dehidrogenaza, citratsintetaza, fosforilaza in fosfofruktokinaza), kar kaže na zmanjšanje zmogljivosti (Wilmore & Costill, 1994). Po daljšem trajanju bivanja v pogojih hipoksije se v mišičnih vlaknih lahko poveča gostota kapilarne mreže. V mišičnih celicah se lahko poveča število mitohondirjev in koncentracija encimov dejavnih v aerobnih energijskih procesih.

d) Možgani
Kronična in dolgotrajna izpostavljenost lahko vodi v celične poškodbe ali disfunkcije (Ainslie et al., 2007; Paola el al., 2008). Znižana koncentracija kisika v možganskih tkivih lahko povzroči poškodbe možganskih celic in znižanje nevroloških in kognitivnih sposobnosti. Pri bivanju na ekstremni nadmorski višini se lahko pojavijo spremembe sivih in belih področij, ki prizadanejo predvsem regije aktivne v motoričnih aktivnosti (Paola el al., 2008). Na zmerni nadmorski višini se praviloma z aklimatizacijo zniža (povečan) pretok krvi skozi možgane (Leaf & Goldfarb, 2007).

Na zelo visokih nadmorskih višinah je popolna aklimatizacija praktično nemogoča, regeneracija telesa pa je nepopolna in nezadostna. Prilagoditveni procesi se po poteku določenega časa ne izboljšujejo več, nekatere funkcionalne zmogljivosti se lahko celo poslabšajo (Astrand, 2003). Hipobarična hipoksija lahko povzroči patološke pojave kot so višinska bolezen, ter pljučni in možganski edem. Z bivanjem v hipoksiji se pojavita telesna in psihična utrujenost, zato bivanje na visokogorski odpravi daljše od približno meseca dni ni priporočljivo.

(Avtor: Iztok Cukjati)