Težave pogoste na visokogorskih odpravah

Elbrus 5642 m (foto: Iztok C)

Dehidracija je med alpinisti pogost pojav, ki ga na veliki nadmorski višini povzročijo suh zrak, povečana pljučna ventilacija in diureza. Stanje poslabšuje nezadostno uživanje tekočin. Osebe, ki uživajo manj tekočine so praviloma bolj dovzetne za pojav akutne višinske bolezni, zmanjša se lahko njihova zmogljivost. Pojav dehidriranosti je na alpinističinih odpravah v visoke gore pogost. Uspešno nadomščanje izgubljenih tekočin je težavno tako zaradi okoljskih dejavnikov (mraz, veter, ni tekoče vode), kot subjektivnih dejavnikov (utrujenost, apatičnost idr.). Preskrba s tekočino se drastično zniža ob pojavu resnejših oblik višinske bolezni, saj takšna oseba ni več sposobna sama opravljati osnovnih opravil na odpravi, kar vključuje tudi pripravo ustrezne količine tekočin.

Pomanjkanje ogljikovih hidratov na alpinistični odpravi je posledica tako nezadosnega vnosa hrane, kot povečane porabe. Na alpinistični odpravi je priprava jedil otežena. Mraz, veter in utrujenost alpinistov otežujejo pripravo hrane, zaradi nižjega vrelišča vode je le- ta pogosto nezadosti kuhana in slabšega okusa. Uživanje hrane je omejeno predvsem na dva večja oboka dnevno (jutro in večer), ko je priprava hrane mogoča v zavetju šotora, količina hranil zaužita v vmesnem času pa je praviloma zelo nizka. Pogosto zmanjšanje apetita v hipoksiji (Westerterp, 1999) dodatno vpliva na manjši vnos, čemur neizogibno sledi zniževanje zmogljivosti in telesne mase. Poleg omenjenega v pogojih znižanega delnega tlaka kisika organizem porablja večji delež ogljikovih hidratov kot v pogojih normoksije, saj za enako količino sproščene energije ogljikovih hidrati porabijo manj kisika kot maščobe ali beljakovine. Ogljikovi hidrati (po)stanejo na alpinistični odpravi v visokogorje zelo pomembno gorivo, ob tem pa so njihove zaloge zelo omejene, nadomeščanje pa nezadostno.

Pomanjkanje beljakovin je v primerjavi z manjšim vnosom OH še pogostejše, saj so njihovi viri zelo omejeni. Priprava svežega mesa, kot glavnega vira beljakovin v uravnotežni prehrani je težavno, shranjevanje praktično ni mogoče. Beljakovine lahko postanejo v pogojih hipoksije in izrazitega pomanjkanja ogljikovih hidratov pomemben vir energije. Delež porabe beljakovin v energijskih procesih je večji pri aktivnostih, ki vključujejo dolgotrajno vzdržljivost (Lemon, 1995). Zaradi nezadostnega nadomeščanja lahko prihaja do atrofije skeletnih mišic in posledičnega zmanjšanja zmogljivosti. Nezadosten vnos ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob lahko ob izrazito povečani porabi energije za mišično delo in bazalni metabolizem zelo pogosto vodi v izgubo telesne mase. Ta je še izrazitejša v prvih dnevih po prihodu z vrha, saj k nižji telesni masi izrazito prispeva tudi trenutna dehidracija.

Nezadosten spanec se pojavi tako zaradi vpliva hipoksije na organizem človeka, kot zunanjih dejavnikov, kot so npr. slabe bivanjske razmere. Spanje pri temperaturi – 20 ^O C, v vlažnem šotoru, nezadostni prehrani in veliki psihični in fizični obremenitvi je navadno slabo in nezadostno. Za psihično bolj stabilne osebe bodo enake razmere pomenile nižji stres kot za tiste, ki so slabše psihično pripravljeni, posledično bo pri prvih spanec boljši. Več dni trajajoče pomanjkanje spanja lahko vodi v izčrpanost in psihično otopelost. Stanje apatičnosti in psihične otopelosti je za zdravje in življenje nevarno kadar se pojavi v višinskih taborih ob sočasnem pojavu višinske bolezni. Dobra oprema in dobro skupinsko vzdušje lahko možnost pojava tovrstnih stanj bistveno zniža.

Podhlajenost telesa se pojavi ob dlje časa trajajoči izpostavljenosti hladnemu okolju ob hkratni nezadostni termični zaščiti. Podhlajenost se pojavi hitreje ob pomanjkljivi prehrani. Znižanje telesne temperature pod 35 O C povzroči tresenje, disorientacijo, apatičnost, v skrajnih primerih tudi halucinacije, agresivnost ali evforijo. Znižanje temperature na nivoju mišic povzroči njihovo šibkost, zmanjšanje živčnomišičnih funkcij in poslabšanje vzdržljivosti.

Ozebline rok in nog se pojavijo na alpinističnih odpravah pri osebah z nezadostno zaščito ob dlje časa trajajoči izpostavljenosti hudemu mrazu. Veter, utrujenost in počasno gibanje povzročijo hitrejše ohlajanje okončin, posledično lahko pride do ozeblin ali omrzlin telesnih tkiv. Aklimatizacijski procesi povzročijo hemokoncentracijo in posledično bolj viskozno kri. Počasnejši tok gostejše krvi po kapilarah tako dodatno negativno vpliva k pojavu ozeblin. Preventivno delovanje obsega predvsem dobro termično zaščito, urejeno prehrano in uživanje farmakoloških sredstev, ki povzročajo redkejšo kri.

Pomanjkanje motivacije in apatičnost se pogosto pojavita na tehnično manj zahtevnih visokogorskih odpravah, ki se jih udeležujejo tudi gorniki z pomanjkljivim vedenjem o naporih in okolju kamor se odpravljajo. Nezadostna psihična pripravljenost je pogosto vzrok za neuspešen vzpon, posameznik pa lahko s svojim negativnim pogledom na odpravi uničuje sicer pozitivno vzdušje v skupini. Pojav apatičnosti je verjetno pogostejši v majhnih skupinah ali pri posameznikih, ki se niso dovolj dobro vključili v novo (socialno) okolje. Dolgotrajno slabo vreme, pomanjkanje komunikacije z domačimi, in slabi bivanjski pogoji stanje dodatno poslabšujejo.

Na odpravah v zelo visoke gore so sicer zelo pogoste težave alpinistov kašelj, driska, prehlad in bruhanje, najpogostejša zdravila pa acetazolamide, aspirin in različni antibiotiki (Wiseman et al., 2006).